Mesec: februar 2023

Hrvaška, 1996

Jutro je.
Do morja se odpravljam.
Ladja prijhaja.
Saj slišim.
Slišim to ladjo od včeraj,
ko je bilo mesto polno mornarjev,
divjakov,
trgovcev s pisanim blagom.
Izgubljeni kovčki
in srebrne skrinje,
stare kočije,
jokajoči otroci,
brezglave dojilje,
žonglerji, vedeževalke,
zdravilne rastline z gora
in neznani menihi.
Do morja se odpravljam.
Mogoče ladja prihaja.

Italija, 2010

Vzela sem vrtnico in odšla.
Po mestu sem hodila.
Z vrtnico,
ki sem jo dobila.
Dolgo sem čakala.
Na vrtnico.
V nežnost zavito.
Z vrtnico hodim
željam nasproti,
veselju ansproti.
Skrivnosti nasproti.
Samo moji.
Z vrtnico sem hodila po mestu.

Sveti Frančišek in volk iz Gubbia

zgodba, ki nasprotuje zlu, agresiji, nasilju, nezaupanju in nestrpnosti: Volk je lačen in ima tudi mladiče, ki jih mora hraniti. V svoji stiski večkrat raztrga ovco in napade tudi prebivalce vasi Gubbio. Vaščani so prestrašeni in jezni ter želijo volka ubiti. Sveti Frančišek sliši, kaj se dogaja, sreča volka in mu razloži, kakšno krivico pozvroča. Nato najde dobro rešitev! Vsak dan da drugi vaščan volku nekaj hrane, tako da nihče ni resno ogrožen, volk pa nima več vzroka za ubijanje.

Bronasto figuro v naravni velikosti je ustvaril umetniški par Christa Huber-Winter in Edgar Huber leta 2016. Sveti Frančišek z volkom iz Gubbia stoji na gričku na vrtu bolnišnice Elisabethinen v Gradcu. Predstavlja mladega Frančiška, ki zaupa življenju, ima rad živali in ljudi. Sredi narave se pogovarja s ptico, ki sedi na njegovi iztegnjeni roki, druga mu je pravkar pristala na rami. Z levo roko pomirja ne več tako divjega volka. Bolnikom v bolnišnici naj bi bil v tolažbo, upanje in navdih.

Srečanje Frančiška in volka je simbol miru, povezanosti in zbliževanja. S pogovorom, priznavanjem različnosti pa tudi podobnosti lahko dosežemo zaupanje, ljubezen, spoštovanje in mnogo dobrega.

Spremljajoča pesem Srečka Kosovela*

Impresija

Burja je odprla okno.
Tople zvezde
padajo na polja.
Pomlad.
Pomlad.
Bel obraz je zasijal
v sinjini,
svila zašumela
po dolini.
Stekleno nebo
se je razbilo,
nad nami mehki, temni oblaki.
Svila.

*Srečko Kosovel „Gedichte“. Slowenisch-Deutsch. Wieser Verlag 1992.Aus dem Slowenischen von Ludwig Hartinger

Srečko Kosovel (1904, Tomaj pri Sežani, Slovenija – 1926, Tomaj) je bil eden najpomembnejših slovenskih pesnikov 20. stoletja. Rodil se je v učiteljski družini kot peti otrok. Pesniti je začel s šestnajstimi leti. Od leta 1922 je študiral na ljubljanski univerzi. Kosovel je prišel v stik z avantgardno evropsko literaturo in svoje pesmi pisal v futurističnem, impresionističnem, ekspresionističnem in konstruktivističnem slogu. Sredi intenzivnega pesniškega ustvarjanja je v rojstnem kraju po hudem prehladu umrl za meningitisom. Kosovelove pesmi sta v nemščino prevedla Ludwig Hartinger in Erwin Köstler.

HREPENENJE – TIŠINA

Takt ubija ure –
z usti, odprtimi za klic.
Spomin, tiho šepetanje – ostanipojdistoj.
Otrplo, brezvoljno v dvoje v množici.

VODNE ŽELJE

skači radoživo – hlastajoč za zrakom
pogumno – radoživo – v rumeni sončni jasnini
globoko modro hlepeč po sosedovi globini.
– Mehurčkasta bližina modre barve.

TANKOČUTNOST

Barvna obleka, pričarana s potezami čopiča in površjem,
sredi rumenine – oslepljena v temini.
Ganjena – me pomirja duša
ne ostani sama

KARSEDA INTENZIVNO

se tiho vrtijo kolesa – hrepeneč po mirovanju.
1 – dva – štiri – mene kmalu ne bo več tu.
Klic izzvanja – v svetlih laseh.
Pisano se obarva v sončni jasnini.

Nekoga moraš imeti rad,

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
-nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti –
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen –
ker drevesa in trave vedo za samoto
-kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo –
ker reka ve za žalost
-če se le nagne nad svojo globino –
ker kamen pozna bolečino
-koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce –
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled –
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.

Ivan Minatti (1924-2012) je bil slovenski pesnik, prevajalec, urednik in član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Njegova poezija je intimna, osebna in čustveno razpoloženjska poezija. Pisal je v prostem verzu, njegove pesmi pa govorijo predvsem o odtujenem človeku, ki najde zatočišče v naravi. Veliko prepoznavnost je dosegel prav s pesmijo Nekoga moraš imeti rad, po kateri je dobila naslov njegova tretja pesniška zbirka leta 1963. V slovenščino je prevedel Malega princa Antoina de Saint-Exuperyja.

Vir/Quelle: Ivan Minatti „Nekoga moraš imeti rad“. Mladinska knjiga, 2014. Aus dem Slowenischen von Kasilda Bedenk