Avtor: admin

Barbara Hammer

By admin

On 5. februarja 2023

In Umetniški kotiček

Serija “Hrepenenje po potovanjih”

Nahrbtnik je Barbarin sopotnik na potovanjih po vseh celinah že več kot 15 let. Ta potovanja so ji dala priložnost za samoobnovo in izostrila njen pogled na ustvarjalni proces. Kot dobro izhodišče zanj se je pokazal medij fotografije. V svojih jedkanicah rada združuje ta osnovni motiv z arhitekturnimi elementi. Črni nahrbtnik kot metafora za potovanja tako na fotografijah kot na jedkanicah ustvarja ključno vzajemno delovanje prostora, svetlobe in arhitekture. Serija fotografij je nastala na arhitekturnem bienalu v Benetkah, v jedkanicah, nastalih v grafični delavnici v Dresdnu, pa je nahrbtnik nato vključila v slikovno kompozicijo.

Nekaj zadnjih udeležb pri projektih in razstavah:

2020 grafični trienale v Beogradu, Srbija
2020 grafični bienale v Douru, Portugalska
2020 razstava „to another view“ v galeriji Schaumbad, Graško kulturno leto 2020
2021 razstavaGlobal Print v Duoru, Portugalska
2021 razstava „artfully recycled“ pri SULUV (Savez udruženja likovnih umetnika Vojvodine) v Novem Sadu, Srbija, v sklopu Graškega kulturnega leta 2020
2022 razstava “Prepletanja/Verflechtungen“, Ljubljana, DLUL, ženski projekt z umetnicami iz Avstrije in Slovenije

Stik: hammer_barbara@hotmail.com

Spremljajoče popotniške pesmi Maruše Krese iz pesniške zbirke “Nenadoma se je stemnilo / Plötzlich wurde es dunkel”*

Hrvaška, 1996

Jutro je.
Do morja se odpravljam.
Ladja prijhaja.
Saj slišim.
Slišim to ladjo od včeraj,
ko je bilo mesto polno mornarjev,
divjakov,
trgovcev s pisanim blagom.
Izgubljeni kovčki
in srebrne skrinje,
stare kočije,
jokajoči otroci,
brezglave dojilje,
žonglerji, vedeževalke,
zdravilne rastline z gora
in neznani menihi.
Do morja se odpravljam.
Mogoče ladja prihaja.

Italija, 2010

Vzela sem vrtnico in odšla.
Po mestu sem hodila.
Z vrtnico,
ki sem jo dobila.
Dolgo sem čakala.
Na vrtnico.
V nežnost zavito.
Z vrtnico hodim
željam nasproti,
veselju ansproti.
Skrivnosti nasproti.
Samo moji.
Z vrtnico sem hodila po mestu.

Maruša Krese: Venezuela, 2010

Mogoče se temu reče sreča.
Mogoče. Sreča.
Reka, drevesa, sonce, tišina, življenje.
Le kdo me tam za hrbtom nagovarja?

*Pesmi so iz zbirke Maruše Krese Nenadoma se je stemnilo / Plötzlich wurde es dunkel. Popotniške pesmi / Reisegedichte. Prevod: Daniela Kocmut. Laafeld/Potrna, Bad Radkersburg: Artikel-VII-Kulturverein für Steiermark – Pavelhaus, 2011.

Maruša Krese (1947-2013) je bila pisateljica, pesnica in novinarka. Dolgo je živela in ustvarjala v Berlinu. Izdala je tri prozna dela in osem pesniških zbirk. Leta 2005/06 je bila „mestna pisateljica“ (Stadtschreiberin) v Gradcu. Leta 1997 jo je nemški predsednik odlikoval s križem za zasluge Zvezne republike Nemčije za njena prizadevanja na področju kulturnega in humanitarnega sodelovanja med Nemčijo ter Bosno in Hercegovino.

Christa Huber-Winter in Edgar Huber

By admin

On 5. februarja 2023

In Umetniški kotiček

Bronasta figura “Sveti Frančišek z volkom iz Gubbia”, 2016

Sveti Frančišek in volk iz Gubbia

zgodba, ki nasprotuje zlu, agresiji, nasilju, nezaupanju in nestrpnosti: Volk je lačen in ima tudi mladiče, ki jih mora hraniti. V svoji stiski večkrat raztrga ovco in napade tudi prebivalce vasi Gubbio. Vaščani so prestrašeni in jezni ter želijo volka ubiti. Sveti Frančišek sliši, kaj se dogaja, sreča volka in mu razloži, kakšno krivico pozvroča. Nato najde dobro rešitev! Vsak dan da drugi vaščan volku nekaj hrane, tako da nihče ni resno ogrožen, volk pa nima več vzroka za ubijanje.

Bronasto figuro v naravni velikosti je ustvaril umetniški par Christa Huber-Winter in Edgar Huber leta 2016. Sveti Frančišek z volkom iz Gubbia stoji na gričku na vrtu bolnišnice Elisabethinen v Gradcu. Predstavlja mladega Frančiška, ki zaupa življenju, ima rad živali in ljudi. Sredi narave se pogovarja s ptico, ki sedi na njegovi iztegnjeni roki, druga mu je pravkar pristala na rami. Z levo roko pomirja ne več tako divjega volka. Bolnikom v bolnišnici naj bi bil v tolažbo, upanje in navdih.

Srečanje Frančiška in volka je simbol miru, povezanosti in zbliževanja. S pogovorom, priznavanjem različnosti pa tudi podobnosti lahko dosežemo zaupanje, ljubezen, spoštovanje in mnogo dobrega.

Spremljajoča pesem Srečka Kosovela*

Impresija

Burja je odprla okno.
Tople zvezde
padajo na polja.
Pomlad.
Pomlad.
Bel obraz je zasijal
v sinjini,
svila zašumela
po dolini.
Stekleno nebo
se je razbilo,
nad nami mehki, temni oblaki.
Svila.

*Srečko Kosovel „Gedichte“. Slowenisch-Deutsch. Wieser Verlag 1992.Aus dem Slowenischen von Ludwig Hartinger

Srečko Kosovel (1904, Tomaj pri Sežani, Slovenija – 1926, Tomaj) je bil eden najpomembnejših slovenskih pesnikov 20. stoletja. Rodil se je v učiteljski družini kot peti otrok. Pesniti je začel s šestnajstimi leti. Od leta 1922 je študiral na ljubljanski univerzi. Kosovel je prišel v stik z avantgardno evropsko literaturo in svoje pesmi pisal v futurističnem, impresionističnem, ekspresionističnem in konstruktivističnem slogu. Sredi intenzivnega pesniškega ustvarjanja je v rojstnem kraju po hudem prehladu umrl za meningitisom. Kosovelove pesmi sta v nemščino prevedla Ludwig Hartinger in Erwin Köstler.

Stik:
Christa Huber-Winter in Edgar Huber, Atelje za umetnost in restavriranje
Hans-Mauracher-Strasse 71, 8044 Graz-Mariatrost
E-pošta: huber.atelier@gmail.com
Spletna stran: www.atelier-ehuber.at

Christine Kertz: Gradec : Ljubljana – Dve mesti : dve reki

By admin

On 5. februarja 2023

In Umetniški kotiček

Sensucht - Stille / Hrepenje - Tišina

Immer Intensivst / Karseda Intenzivno

Fingerspitzengespür / Tankočutnost

Wasserwünsche / Vodne Želje

Serija “Gradec : Ljubljana – dve mesti, dve reki”

Dve mesti, obe glavni mesti svoje regije oz. države, obe s približno 300.000 prebivalci, obe ležita ob reki: Gradec ob Muri, Ljubljana ob Ljubljanici. Toda kako to, da je precej manjša Ljubljanica v slovenski metropoli veliko bolj navzoča kot Mura v Gradcu? V Ljubljani se je na obeh bregovih Ljubljanice razvilo živahno urbano življenje. In po reki se lahko vozimo s turističnimi ladjicami. V Gradcu pa je Mura vkopana v svoje rečno korito, ob straneh jo obdajajo grmovje in drevesa, zato je komaj dostopna.

Christine Kertz je najprej v Sloveniji, po svoji vrnitvi na avstrijsko Štajersko pa tudi v Gradcu, ob obeh rekah poizvedovala za glasovi, podobami, znaki in običaji ter jih nato umetniško dokumentirala, vzpostavljala povezave in razmišljala o njih. Svoje izkušnje v obeh mestih je ovekovečila v fotografijah, risbah, slikah in/ali grafikah ter za vsako mesto napisala tudi posebno besedilo.

©Edith Risse, umetnostna zgodovinarka in kuratorka

Stik: christine.kertz@gmx.at
Spletna stran: www.kertz.at

Spremljevalna slikovna besedila Christine Kertz

HREPENENJE – TIŠINA

Takt ubija ure –
z usti, odprtimi za klic.
Spomin, tiho šepetanje – ostanipojdistoj.
Otrplo, brezvoljno v dvoje v množici.

VODNE ŽELJE

skači radoživo – hlastajoč za zrakom
pogumno – radoživo – v rumeni sončni jasnini
globoko modro hlepeč po sosedovi globini.
– Mehurčkasta bližina modre barve.

TANKOČUTNOST

Barvna obleka, pričarana s potezami čopiča in površjem,
sredi rumenine – oslepljena v temini.
Ganjena – me pomirja duša
ne ostani sama

KARSEDA INTENZIVNO

se tiho vrtijo kolesa – hrepeneč po mirovanju.
1 – dva – štiri – mene kmalu ne bo več tu.
Klic izzvanja – v svetlih laseh.
Pisano se obarva v sončni jasnini.

Traude Sieglinde Mihalopulos

By admin

On 5. februarja 2023

In Umetniški kotiček

Serija „Metamorphosis 3“

“Metamorfoza 3” je delo, ki je delno nastalo poleti 2018 na grškem otoku Skyros, umetnica pa ga je nato razvila in dokončala v svojem ateljeju v Gradcu. Kamne in naplavljen les, na katerem ležijo, je morje naplavilo na plažo otoka Skyros. Umetnica je njihovo skrivnost dolgega potovanja ter njihovo oblikovanje na kopnem in v morju prenesla na papir v tehniki frotaž. Pozneje jih je sestavila v sliko in kamne z naplavljenim lesom spoštljivo položila na podstavek.

Pri tem delu se je avtorica vzdržala vključitve svojih začetnic TSM, ki jih sicer nosijo druge slikovne vsebine in ki jih povezuje z vsem, kar pri delu najde v sebi in okoli sebe. Rezultat so nato slike v akrilni ali mešani tehniki na platnu ali papirju.

Stik: galerie.im.lend@aon.at
Spletna stran: www.mihalopulos.com

Spremljevalna pesem Ivana Minattija

Nekoga moraš imeti rad,

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
-nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti –
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen –
ker drevesa in trave vedo za samoto
-kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo –
ker reka ve za žalost
-če se le nagne nad svojo globino –
ker kamen pozna bolečino
-koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce –
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled –
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.

Ivan Minatti (1924-2012) je bil slovenski pesnik, prevajalec, urednik in član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Njegova poezija je intimna, osebna in čustveno razpoloženjska poezija. Pisal je v prostem verzu, njegove pesmi pa govorijo predvsem o odtujenem človeku, ki najde zatočišče v naravi. Veliko prepoznavnost je dosegel prav s pesmijo Nekoga moraš imeti rad, po kateri je dobila naslov njegova tretja pesniška zbirka leta 1963. V slovenščino je prevedel Malega princa Antoina de Saint-Exuperyja.

Vir/Quelle: Ivan Minatti „Nekoga moraš imeti rad“. Mladinska knjiga, 2014. Aus dem Slowenischen von Kasilda Bedenk

Helene Thümmel

By admin

On 4. januarja 2023

In Umetniški kotiček

Kamni in zamujene priložnosti 2019, Posegi na Krasu in na obrežju Soče

Kot umetnica se Helene Thümmel giblje med analognimi in digitalnimi mediji. Navdihujejo jo znanost, politika in družba, poskuša razumeti širše kontekste in se ukvarja s pojmi, kot so razdalja, prostor in meje v družbenem in političnem kontekstu. Pri tem v svojih postavitvah uporablja orodja, kot so video, predmeti, besedilo in fotografija. Sodelovala je na številnih skupinskih in samostojnih razstavah, med drugim na Dunaju, v Gradcu, Novi Gorici, Trbovljah, Bruslju in na Reki. V letih 2020/2021 je Thümmlova prejela štipendijo za vizualne umetnosti mesta Gradec (za študij v tujini) in štipendijo Kunstraum dežele Štajerske.

Njeni projekti se ukvarjajo s prostorom, materialnostjo in situacijami. Helene Thümmel raziskuje vpliv na okolje, logistiko in organizacijo, odnos med prostorom in delom telesa, med osebo in stavbo, med skupino in njenim mestom. Z obsežnimi opazovanji in podrobnimi raziskavami ugotavlja povezave in vplive med različnimi področji. Deluje v konceptih in raziskuje razvoj situacij in okoliščin z uporabo besedil, predmetov, videov, kolažev, fotografij in arhitekturnih rešitev ali instalacij. Številna njena dela temeljijo na zgodovinskem ali aktualnem dogajanju v družbi.

Stik: helene@thuemmel.at
Spletna stran: https://thuem.mur.at

Spremljajoče literarno besedilo: Ana Marwan – Zlatosijoč (odlomek)

Naravni zakoni se mi zdijo veliko preprostejši od družbenih. V naravi vem: če spustim jabolko, pade na tla in to z mano nima nobene zveze. V družbi ni tako. Družba se odmika od Newtonove mehanike k nepregledni kvantni fiziki. Če sem na primer stara 6 let in spustim vazo, se ne bo zgodilo nič ali pa bom kaznovana. In medtem ko vaza pada, sem v dvojnem stanju: hkrati sem kaznovana in nekaznovana. Šele ko vaza dejansko pade na tla, postane moj položaj jasen. Potem potrebujem nekaj let, da se zavem, s čim je to povezano: 1) z vrednostjo vaze, ki je bodisi a) finančna bodisi b) čustvena, in 2) z velikostjo mojega kesanja. Morda še 3) s trenutnim duševnim stanjem odrasle osebe na ta dan.

Zbiram spremenljivke, vendar nikoli ne morem upoštevati vseh, ali pa jih upoštevam preveč?

O pisateljici

Ana Marwan je slovenska pisateljica, ki objavlja v nemščini in slovenščini. Prvih 25 let je preživela v Ljubljani, nato se je po študiju primerjalne književnosti preselila na Dunaj, kjer je študirala romanske jezike. Leta 2008 je v Avstriji prejela nagrado za izseljensko književnost “Pisanje med kulturami”. Leta 2019 je izšel njen prvenec v nemščini “Der Kreis des Weberknechts“, leta 2021 pa drugi roman v slovenščini “Zabubljena” (2023 v nemškem prevodu “Verpuppt”). Leta 2022 je sodelovala na 46. dnevih nemške književnosti v Celovcu in za besedilo “Krota/Wechselkröte” prejela nagrado Ingeborg Bachmann. Od leta 2022 je tudi urednica revije Literatur und Kritik. Ana Marwan živi v Wolfsthalu v Spodnji Avstriji.